Srbiji

Srbija! Iz srca globočinekličem, glas mi spremljajo solze;meč presunil ostre bolečinetebi, s tabo meni je srce!Tvoji so sinovi pali v boji,bratom šli zastonj so na pomoč;pali so, sovražnik divjajočv lepi zdaj razsaja zemlji tvoji!

Kako divja zver mori in kolje,žen, otrok nedolžna teče kri;gola je puščava cvetno polje,mesta so v pepelu in vasi.Ti ponižana žaluješ, mati,svet te zasmehuje brez srca!Ne ves! Vest se zbuja; del sveta,boljši del se jel je sramovati!

Po Evropi, čuj, se glas razlega,svete nejevolje glas močan;do prestolov glas visokih sega:Mir! Dovolj trpel je kristijan!Meč iz rok divjaku, ki mesarikakor volk, ki pride med ovcé;polna je, prepolna mera že:zver človeku naj ne gospodari!

Srbija! Ne toži, plemenitamed naródi mučenica ti!Sinov kri zastonj ti ni prelita,plodotvorna je mučencev kri!O, nesreča tvoja je velika,pala Srbija si — a s častjo;trnov venec venča ti glavo,a zelena vmes je lovorika!