Hrošč prismojen

Hrošč ti hudi, kar ne glodaj,Ne objedaj teh dreves,Ki lepó mi zelenijo,Vsaj si sit že čez in čez!A hudoba hroščevska –Nič ne mara, to se zna.

Ko bi vodo v morje nosil,Nič svarilo to ne zda;Hrošč le žre, da škodo dela –In ne tré ga lakota,A le škode je željan:»Hrošč ti hudi, pride dan!«

Scer drevesom še ni škodil,Da – si nekaj je srbi.Še lepé imajo veje:Hrošč pa hudi se jezi.Ko bi htel pojesti vse,Hujše pika, hujše žrè.

Zdaj zleti na mlado drevce,Da bi spet napokal se,Ter v drevesa tja pogleda,Koljko škode včinil je.Hrošč zdaj misli tih:Aj presneto, alj sem jih!

A plačila pride ura:Hrošč ti hudi, zdaj gorjé!Spaček luč goreti vidiIno v njo se spravi že.Ker nad lučjo se jezi,V njo zaganja se, frli. –

Ko se hrošč, lej, spet zažene,Kar zastoka, zaječi,Ker osmodil si je gobec,Mili bože, kak boli!V drugo jezen tja zleti,Še flafota zagori.

Ah, le z jedno hrošč flafotoSpet na drevce zlezel je:Z jedno tam visi flafoto,Kdor ga vidi, smeje se.»Hrošč ti hudi, gledaj ti,Da še druga ne zgori!«