Savlov srd pred Gibejo — Fran Zakrajšek

Zlaté večerni žarki, lej, GibejePokojne strehe in močné zidineSmejočega se soluca prek Judeje.V spomladnem blišči plavajo ravnine,Dežela bujna se okoli smejeV veselji rajskosrečnem, ki ne mine;In Oljska gora, lej, se diči v cvetji,Tam Cedron kak šumlja o ptičjem petji!

Ni Savel tak pokojin, ki desnicePresilno ramo tam v svoj meč vpira,Stoječ na znožji obrastene gorice.V nemirne vale gleda takraj viraSè skale čopljajočega v ravnice;Notranjega je Savel znak prepira:Obličje možko mu temni oblačno,Okó mu kakor megla biva mračno.

Kakó se odlikuje gorostasnaPodoba v dnu njegá, ki groza v vragaPred njim hiti ti zmir temná, opasna!Razrit je dom nesrečnega Agaga,Trepeče Filistejec že, in jasnaNa slavni voz uklenena mu zmagaPrisveti zmir, ko v temna jata vdarjaSè silo zlo saharskega viharja.

Stoji nedaleč tamo pri drevesuKrvavih bojev tresk, mi Abner čili;Pogum se bliska vojvodi v očesu:Že marsikteri knez kolena v siliJe pregnil zmagana na bojnem plesuPred njim, ki zvan je orel urnokrili.Sloni mu kopje strašno v jeznem hipu,Leži mu ščit, sveteč ko luna o ščipu.

A kdo je tretji, čigar oko mladoV Jordansko tja pobrežje zrè sanjavo?Krotak sedaj, grozan je pod čeladoKo polomaj, ki hrnje skoz dobravo.Spoštuje David v njem največo nadoIn Izrael ga zove svojo slavo.Mladeniča, le-tá podobna krasnaJe Jonatan, prijatlov zvezda jasna.

Ne čara ga pobratimova strunaNebeške plunke zdaj, povsod poznata;V kipečih prsih mu razsaja buna,Ker vedeti na begu mora brata.Lažnjivega naj strela govorunaV nesreči pa taječega, se svata!A Jonatan goreči više ljubiPrijatla v svobode nesrečni zgubi:

»Kod hodiš mi pobratim, duša moja?Še iščeš ga, zavetje že te krije?Znebil kalečih si skrbij se roja?Pri hladnem ti studencu roža dije?Razkrilila se noga že je tvoja?Alj skrivaš še se v temnem dnu samije?Upaje dobro, alj moj duh se moti,Ki v tvojo sladko lono se peroti?«

Kdaj svidenja se dan v spomladnem krasuPovrne? Alj veselja rosa zmočiPrijatloma obličje v kratkem času,Ki kruti beg temačno zdaj ju loči? –«Tak kraljevič zdihuje belolasi,Ki Davida na pot odvel je snoči,Kar, čuj ga, stari zvezi ščit in veri,Besedo v Savla mrčnega naperi.

»Oj, oče moj! Duha ne čutiš zlega,Ki rije kvarno zdaj v osrčji tvojem?O jenjaj! Vzrok karkoli ti je kregaNotranjega in prečemerni pojem.Odpravi zmaja, ki te hudo bega,In brzo mir naredi v srci svojem.Za sabo, znan ki meč si vsem viharen,Pogled obrni, ak si sreče maren.«

»Razvnemi ti srcé junaška slava,Grejoča svojce kakor solnčno lice,Ki žarkorodno gor' v sinjim plava,In ravne tam zlati in vse gorice.Naj treska grozo v vraga tvoja slavaEnako pišu srdnemu, ki goni ptice,Da z valom mešajo torobne krike,Ko v burnem jezeru plešo trstike.

Savel strašno zdaj pogleda,Upije: »Srd ti moj preseda?Sin nevredni, da bi ne bilaKleta majka te rodila,Ki so dragi ti lopovi,Beli zunaj ko grobovi,Toda črni v vražjej duši,Ki zvestobo bratom kruši.Meniš, David – mor ga vhiti! –Znan da ni mi vpornik zviti?Skrivši snuje sin Jesajev,Ta potomec krutih zmajev,Kar je tebi, slepec, ljubo,Meni v šteto, in pogubo!Predmet mislij, hrepenenjaBiva njemu v blišči zdenjaSvitla krona, žezlo moje,In, nevrednik, tudi tvoje!Zdaj pa tebi duša v sliŠe hinavcu plameni?Nikdar več se mi ne hlini,Tu prokleti, tu pogini.« –

Izreče, in kakor val nad skaloSrditi tja hiti, k drevesu šine,In lice še skrenivši, že prepaloKoj kopje vojvodi iz rok izvine.Le-to zbrči – a Bogu hvalo! –Zapičenega tam frčanje mine:Lej, kakor streli bil bi žrtva vneti,Od sulice se strese dob zadeti.

Strmí, ki bežal zmir pred njim je smeliSovražnik kakor pesek o viharjiMi Nerov sin in on, ki zdaj mu beliZlati se mladi vlas v večerni zarji.Nezvesto jeklo Savel pa zbledeliProklinja v silnišem srca viharjiMolče srdit, ko solnce tam od zoneZa hribe kananejske naglo tone.