Bratovska ljubezen

Po livadi travnibistra voda dere,pa na bistri vodilepo dekle pere.Prideta po stezih dečli dva človeka,žvižgata, pojêta,déklica pa veka.

Prašata popotna:Kaj pa, duša, miješ,in kališ vodico,da v njo solze liješ?Jaz pa srajce peremdražje mi od zlata,ena je od ljub'ga,druga je od brata.

Ljubega in brataso na vojsko vzeli,na tej travni planjiPrusi ju zajeli.Sedem let preteklo,sedem let minulokar uhó ni glasaod nikogar čulo.

Črna prst jim postelj,zelen prt odeja,srce moje kamen,če se kdaj posmeja.Za kom bi ti, duša,dalje togovala?Ljubega al bratadalj obžalovala?

Ljubega, dokler bidrugega dobila,al za bratom vednobi solzice lila.Kaj to bledeš, lajaš, –da bi te volčico! –Meč moj bridki, sekajsekaj jej glavico.

Ne, moj bratec, pusti,kaj se boš krvavil?Saj dekliča jezikje resnico pravil.Ljubega bo lahkodrugega dobila,brata več ne, če biga iz trte vila.