Lan

Poj rajši to, kar treba je pri hiši,za hleve treba je na polji,poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši.Prešern.

Mnogoslužna zél človeštvubil od nekdaj že je lan,tudi zdaj pri poljodelstvune sme biti zanič'van.Vlažen' sončen krajlanu vselaj daj,brazdo orji mu globoko,da doraste ti visoko!

Vsejan naj rahlo se povlači,da brana seme razdelí,potem ga za valjarjem zatlači,to stara vodba ti velí.Na to ga daj prav čisto pleti,al marnih išči si plevíc,ki varjejo ga posedetiin urnih urnih so ročíc;tak' obdelavaj pridno njivo,ak lep želiš imeti lan:le tam, kjer dela se marljivo,dobrotni Bog dá blagostan!

Lan cvetè ko nebo jasno,kak prijazen je nja cvét!Polje nam lepotí prekrasno,spomin budí detinskih lét.Toda vse beží –cvetje se osuší:cvet pa prostor dá glavicamin prihodnjim semenicam.

S tem tenko lakno je dobiti,da prej ruvati ga velíš,nikakor ga preveč godíti,če semena tud' manj dobiš!Za seme naj ti prav dozori,da vse glavice zažolté;pri sončnem dnevi, koj o zori,naj dečve ruti ga hité.Razgrinjaj berž ga na sušílo,da v vezkih ti ne plesnije:tako bi ceno koj zgubílo,lakno kmalo černo je.

Prežlej pa se koj osmika,se otrebi berž glavic,pod grebén se dé rijuha,da dobiš več semenic.Zdaj pa ven na plan!Redko naj bo djan,da ga rosa bo zgodíla,lakno štiblic odločila.

Glej! komaj dete je rojeno,mu že potrba je pelníc,se pod odejo položenoblaženo zgreva iz tenčic;in ko nekoliko dorase,dobí že srajč'co belo na se.Oj! srečna doba res človeka,dok čist je graje, prost je greha,krilatec Božji se mi zdi,v naročji mile majke dremlje,opert je v dete nje pogled,čez vse zaklade cele zemljecení nje serca dragi cvet. –Živahno deček se obnaša,prešernež mars'kaj nagodí,za igre ženske nič ne vpraša,kar njemu gre, za tem sledí. –Deklina rada mater vboga,se koj od dečeka spozna,vsa druga njena je naloga,značaj žlahneji že ima. –Al' časa môči se ne vstavi,mladeneč v serce je zadet.Ino nikdor mu ne ozdravíko mila draga rane spet.Pa sram ga je, ji razodeti,kak mu za njo sercé gorí;ko več ne more preterpeti,jo pervič plašen vgovori.Oj! kdo popiše te trenutke,ljubezni perve vse občutke!

V zemlje krilu vtemeljena,na terišču dobra peč –krada terdih tnal zložena,dansi mora lan pod meč!O! dobrotni Bog!Vari nas nadlog!Vžiga odnja in nesreče,da teritba srečno steče!

Le krepko, dečve, pritiskajte,da križem treska, ga dajajte!Že kaša se poštenganahladí vam pod orehom tečna;pa marsiktera, trice! všečnaje jed vam še pripravljena.Pervo skerb naj 'ma sušivka!Ona kmalo zamudí,sploh če je zeló mudivka,dosti škode nagodí.Nič naj se odtod ne gane,berž ga butara je preč –ko bi trenil, se ji vnamein zderčí skoz lese v peč.

Lan rad se drobí,gorak osipuje;k' toloto zgubí,se pa podvihuje.katera mudi,sušivko zabavlja,da slabo opravlja,da suh ni zadostipo njeni modrosti!

Teritba je srečna, že moremo reči,že zadnja naklada suší se na peči.Ko svila se predlo bo pražnje tenkó,hladnik je močan in da srajco gorkó.Hvalimo, častimo v nebesih Gospoda,le on to vse da!Zdaj mati prijazna nasprotpridnim terícam iz kuhinje pride:Kar noter, dekleta! da sklenemo god,nesíte za mano bremena na glavi!Bom shrambo odperla, naj ko se pospravi;predivo ni nikdar v zavetji zadosti!Enako je cvetu nedolžne mladosti.

Ker je še dolg večer,s tem se znebí pezder,da strune ubira jak,radosten korenjak;če prav so že trudne teríce,slednja k' vertavka vertí se,da prah po sobi stojí.

Trudna zemlja je zaspala,h koncu gré jesenski čas,bela zima bo nastala,daleč ni, je blizo nas.Prazno je okrogpolje, vert in log,al narava ne miruje,vse se ž njo vred spremínjuje.

Morjé je zemlji ko soprug!Al grozno je, če jame jugmeglé goniti čez goré,da sinje se nebó zaprepotočje stopa čez meje;cel teden vreme že norí,pa še, pa še se ne zvedrí,kraj ni bliska, ne gromenja!Zdajci vterga se oblak –hip na hip se tok napenja –z ploho se rodí lijak,smerti rabelj in življenjavzeti žuga zemlje tlak.Strah in grozavse prepade,in brez nadededom ko vnukom dragpušča prag!Nič se ni muditi več,vse gré preč! –Voda vrepregloboka,ž'vina tuli, plašno zre,híša poka,strašen hip!Prah in siplepi dom je in poslopje!U razval že zide koplje,ruši mertvih tiho groblje!Glej! mertvaška truga plava,tik nje dete v zibki spava!Ko satovje so mostovi!Kjer so zali b'li bregovi,so nastali strašni rovi.Kar doseže, vse pobere –ni pomoči, ni overe!Cele mlinekviško dviga,ko jézero je vsa planjava.Tam uklanjase in zahruší fužina –jo pogoltne globočinabrez ostanjka in spomína!Tamkaj terga zali log,tukaj bajto, šupo, stog,tisučletne hraste ruje,plodne njive zasipuje:zdaj je vode stan nar višji! –Vidno pada ljuti tok,s tem pa raste krič in jok.Kdor ozre se na pohišje –kakšno je! –Joj gorje!Nič ni druzega ko groblja,še sledu ni od poslopja!Vse pobrala divja moč. –Preč je trud,vse imetjeje razdjano in zavetjeko pušava so lívade,in poljanes kamnjem, peskom nasejanekakor prod!Kaj storiti,s čem vtoliti.Kam krenitise zamore gospodar,kje vprihodnje se vseliti?Pobitim sercom loti setrebiti tla razrušene,Bogu daruje trud, terpljenje,ker, On kar dela, prav je vse.

Naj predivo se omika,prem pripne se na koželj,prah iztrebi in olika,da gré čisto od kodelj.Bolj, ko strebi se,preja lčna je.Nevozlate, gladke nitis tem se dajo zgotoviti.

Ko nitka naše je življenje,če vterga se je človek preč.Nobeden je ne sceli več,polastí trupla se trohnjenje,si bogat, reven al' sloveč;le vera pomiri kristjana,da ni ga britke smerti strah,saj duša s truplom ni razdajana,kalil bo zopet enkrat prah!

Čuj plakanje,krič otrok!Slednje stiskemerzlih rok!Rano pustil tužno je dolino,oče skerbni, ženo in družíno.Ni je moč potolažiti,ne od truge jih ločiti,dokler vidi se obličje,zdaj zakrije ga naličje,že v zibelki ž njim odet,ko zagledal bil je svet.Milnožalni glas zvonov,javlja nam odhod njegov.Ko na pare se priveže,slednjič trugo černi pertz belim križom še obleže,da neso ga v mirni vert.preč, ah! preč je glava hiše,kdo bo nosil zdaj skerbi?Kdo solze vdovi briše –?Ah zdravnik le smert si ti?

Zdaj predivo dá se presti,'z kotov, hajd! s kolovrati,ktera s českim zna se vesti,vse družice zad pusti;pesmi sladki glaskrajšaj dolgi čas,basni, puče in pravlice,lene naj budé predice!

Glej! peljati krasno balo,saní trumo naloženih,tam kolovrat nad njo zalopridnost kaže vsem neveste,že kodeljana koželji je prípeta;vse posteljeiz domače so le preje.Dvožert progast,je višnjelogosto delo kakor ploh.V skrinjah naloženo platnacel zalog!

Vse je tiho ín zaspalo,le nevesta pri oljenkiženinu še srajco šiva,v sladkih sanjah zatopljena.Ko zadremljese ji sanja,da od svojih slovó jemlje,se solzí –ker pa lučica pojemlje,z Bogom miru se izročí.

Oj, Slovenke, deve naše,lepše noše ni od vaše!Res lepó stojé vam pečesnežno bele in blišečena cveteče rožne lica.Kaj je lepše ko tenčicain rudeče vaše krilain višnjele predpasila?Le zmir se takó nosite,kar domače je, cenite,tujih statev ne čisljajte,in raduham slovo dajte!Kdor po tuje se spakuje,le po tujem hrepení,ta svoj narod zaničuje,še imena vreden ni!To naj vselej se posnema,kar je v prid in čast rodú,kar s pravico se ujemain ne kvari nam mirú.Kdor sračuje se pomóčiclo iz bratovske roké,težko dviga se visóče,ne se dvigne iz tamé!

Domoljubnost!Zvezda zlata,sveti, sveti,ne zatoni za goré!Tvoja luč je čudodelna,oj! da vse bi prežarila:da bi narod svoj častiliin ljubili,kakor tica gaj zeleni!Ljubi vsaknarod svoj, ino iskreniduh naj bode ti, rojak!

Pred ko preja dá se tkati,naj očisti se rujè;snažno mora se oprati,zdaj za statve dobra je.Komur daj jo v pest,bod' si dobro svet,da se lepo, terdno krilobode 'z platna naredilo!

Mehkužnost ljudstvu je trohnoba,gorjé! kjer ona se vseli;taisti narod je kraj groba,se brez otetbe spepelí.Prostrane pogubí deržave,izprazni mesta in vasí,nje sad neskončne so zmotnjave,kdo zgodbo bere, se grozí;rujà družbinske je zaveze,kjer koli ona se zaleze,si bodi bajta ali grad,za njé petami gre razpad.

Gorje! kjer ljudstvo to zapravi,kar večno obveljalo bo,in sleherni po svoji glavivodíla snuje za nebo!Kjer čednost mora se prikriti,razvira se očitno strast,vsi nježni čuti zatajili,izmet človeštva vživa čast;kjer brat čez brata med potegne,kjer sin pred očetom več ni svetst,spoštenost iz sercá pobegne,s pregreho se vtoluje vest.Da! vera, upanje, ljubezen,trije stebri človeštva so,njih temelj, kjer stojé, je večen,in vse viharje preneso.Zato spoštuj o! človek Mojstra,kateri jih postavil je,da ne zadene kazen ojstra,in večno, večno ti gorje!

Slednjič plazno bo razpélokraj potoka se poleg,soncem in vodo se beloobelilo kakor sneg.Toda blizo jelšdjati ga ne smeš,voda mehka in derečamora biti, ne stoječa.

Kdor beli, najse varje stopati na kos,je goršem da je vselej bos –železnine na-nj sam Bog ne daj.ko belo bo, se srečno spraviv korist ljudém in Božji slavi.

Če prav si le plevel ti, lan,vendar nam služiš noč in dan;odet s taboj služabnik Božjibesedo sveto nas uči;odet je kmet, vojak v orožji,da! v tebi kralj in knez tiči.Človeka spremljaš skoz življenje,mu služiš, ko zagleda svit,naj pride blagor al terpljenje,je vedno on s tabó zakrit.Iz tebe bela zdaj zastava,nad človeštvom se razvij!In vse zedini mir in sprava,karkoli Stvarnika slaví,da enkrat tam obleka belaiz Božjih rok nam zablišči,kjer tuge ni in konc terpljenja,nikdar se mlaj ne posloví!Kar tukaj je, je vse minljivo,si bodi nit, železo, bron;le tam začne se nezginljivo,kjer Božji sedež je in dom.