Lovska (Vojteh Kurnik)

Pustímo zidovje,hajd! bratje, na lovskoz gojzde, lesovje,skalovje in rov.

Katerega mika,le berž na nogé,nasujmo smodnikadovolj si v rogé.

Po čutarah p'jače,po torbah jedí,kaj kruha al krače,kar lakot podí;

pa puške na ramein hanžar na stran,naj ure že ranese pride na stan.

Svoboda je našado naših ograj;zavrela bo kaša,če zine kdo kaj.

Prem dan se zaznava,nam trobi že rog,da stresa dobravase deleč okrog.

Čez hribe, dolinekerdelo vihrá,obiše planine visokih gorá.

Kar 'z goše zelenesernjak priletíotet si življenje,ker smert mu pretí.

Al risanca poči,mu pride do dlak,še enkrat poskočipa zverne se znak.

Po daljni pečinirazbija se strel,ki plašni zveriniživljenje je vzel.

Kerdelo veseloprihrôpe z dolíntje, kjer je gromelo,kjer dviga se dim.

Ko vidi begúna,ni konca zdravic,od šuma in hrumane slíši se klic,

vse hura! upije,kar z njimi derví,klobuke prizdigjein strelca slaví.

Ni lepšega plenakot divji skakún,če krogla svinčenaga treši bum bum.

Loviti, dervitije nam čez use,divjino strelitinam lajša sercé.

Saj serčnosti sinepoznajo povsod,k' Diane boginjeobhajamo god.

Zdaj pa se spočímo,končali smo lov, –kosílo zavžimo,Bog daj blagoslov!