Pod oknom (Vojteh Kurnik)

Iz višinena ravninebleda luna sije že, –vé prijetnemladoletne,skerbno skerbno skrite se!

Luna seje,pa ne greje,tako tudi zvezdice;njih stremeniso strupeniza deviške venčike.

Ljubeznjive,vé ste krive,ako ste zapeljane;dur' zaprite,ključe skrite,tako ste zadelane!

Zapahnitein zapniteline, mreže, oknice,da orliči,nočni tiči,ne vtepó se v spavnice.

Noč goljfiva,zapeljiva,deklicam neusmiljena,ni prijazna,je sovražna,hudo hudo moč ima.

Kar vest brani,dušo rani,to naj vas bo strah in sram!Bog prič'jočiv černi nočividi kakor bi b'lo dan.

Naj čuk pojepesmi svoje,ali žvižga, da bo sit;vé molčitein zaspíte,se ne dajte premotit'!

Naj obetavam pol sveta,naj pri Bogu se rotí;to je zviti,prilovitizapeljivec brez vestí.

Oj, častitein cenitevence višje kot zlató.Ker zgubljeni,v tem življenjinikdar več vam ne cveto.

Kdor ne uboga,je brez Boga,bo gotovo kaznovan.Nič v naravine ozdravimu skelečih dušnih ran.

Varhi božjinaj pri znožjiin pri zglavji čujejo;ure kratkesanje sladkevedno dokazujejo.

Ko rudečain žarečazarja hribe pozlatí,naj vas ticeprepelicemilo petje izbudi!